NASTANEK

Že samo ime šetlandski ovčar daje slutiti, da tale simpatična pasma izvira iz Šetlandskega otočja, najbolj oddaljenega dela Britanskega otočja. Če se poglobimo v preteklost pasme, vidimo, da šetlandski ovčar kljub nazivu ni tipičen ovčarski pes, saj v sebi združuje lastnosti zelo pisanih prednikov. Nastal je namreč kot mešanica različnih tipov psov, ki so spremljali mornarje na njihovih plovbah.

Predniki današnjih šetlandskih ovčarjev – šeltijev, so bili zaradi svoje ljubkosti, nezahtevnosti in vsestranskosti med ljudmi tistega časa zelo priljubljeni. S povečanim uvozom ovac na Šetlandsko otočje se je pojavila potreba po psu tipa mejni ovčar, kar je navsezadnje privedlo do tega, da so majhne »toonie pse«, kot so domačini imenovali predhodnike današnjih šeltijev, križali z mejnim ovčarjem. Tako so dobili pse z izraženim ovčarskim nagonom, ki pa so jih zaradi svoje majhnosti uporabljali bolj kot za čuvanje ovac, za odganjanje ovac z obdelovalnih površin, zlasti neograjenih vrtov svojih gospodarjev. Na nadaljnji razvoj pasme je imel velik vpliv naraščajoči turizem Šetlandskega otočja. Poletni obiskovalci so se vračali s počitnic v spremstvu majhnega kužka, ki je kmalu zaslovel tudi na Škotskem in v Angliji. Vse to je privedlo do potrebe, da se pasmo prvič predstavi na pasji razstavi. Prva takšna predstavitev pasme, ki se je takrat imenovala »Shetland Collie«, je bila leta 1906 v Angliji.

Ime Shetland Sheepdog (šetlandski ovčar) prvič zasledimo v oktobrski številki Kennel Gazette iz leta 1909, uradnem glasilu angleške kinološke zveze. Privrženci pasme na različnih koncih Britanskega otočja pričnejo z ustanavljanjem svojih klubov. Le-ti medsebojno uskladijo standard pasme in določijo, da naj bo šetlandski ovčar po izgledu podoben škotskemu ovčarju. To pripelje do prvih križanj s škotskimi ovčarji, ki dajo pasmi njen tipičen videz.

ZNAČILNOSTI

Šetlandski ovčar je ena najbolj atraktivnih pasem psov. Njegove prednosti so prikupen videz, priročna velikost, prijeten značaj, privrženost skrbniku in ustrežljivost. Šeltiji so enkratni družinski psi, ki se zelo dobro razumejo tako z odraslimi kot tudi z otroki. Zaradi družabnega in zabavnega značaja lastniki šeltijev prvemu psu pogosto dodajo še drugega, zatem tretjega in tako naprej, zelo dobro pa se obnesejo tudi v družbi ostalih hišnih ljubljenčkov. Do tujcev so nemalokrat zadržani, nikakor pa ne agresivni. Vsak prihod neznanca naznanijo z laježem.

Zaradi svoje živahnosti so šeltiji še posebej uspešni pri premagovanju ovir v agilityju, obenem pa zaradi svoje učljivosti in ubogljivosti sodijo med najuspešnejše pse na tekmah t.i. obidiencea oz. poslušnosti.

Njihova dlaka ne zahteva pretirane nege, saj so šeltiji že po naravi zelo čiste živali. Zadostuje krtačenje psa enkrat na teden. V obdobju menjave dlake je priporočljivo psa okopati, saj s tem pospešimo izpad stare in rast nove dlake.

Praviloma je šetlandski ovčar zdrava in dolgo živeča pasma.

STANDARD – šetlandski ovčar

FCI 1 skupina

SEKCIJA 1 ovčarski psi št. standarda 88

Dežela izvora: Velika Britanija

Splošni vtis: Majhen, dolgodlak, deloven in izrazito lep pes, ki ni niti preveč težek, nizek, grob in niti premalo plemenit. Telo je skladno, tako da nobeden del telesa ni nesorazmeren s celoto. Obilna dlaka, zlasti okrog vratu, oblika glave in ljubek izraz ustvarijo videz idealnega psa.

Značilnosti: Pozoren, nežen, inteligenten, močan in živahen.

Značaj: Vdan in ubogljiv do lastnika, zadržan do tujcev, nikoli živčen ali boječ.

Glava: Glava je plemenita; gledana od zgoraj ali s strani daje vtis dolgega, topega klina, ki se zožuje od uhljev proti smrčku. Širina čela je v sorazmerju z dolžino čela in nosnega hrbta. Celotna glava mora biti v sorazmerju z velikostjo psa. Čelo plosko, primerno široko med uhljema, brez izbočene temenične kosti. Lica ploska, gladko prehajajoča v dobro zaobljen gobec. Čelo in gobec sta enake dolžine, loči ju notranji očesni kot. Zgornja linija čela je vzporedna z zgornjo linijo nosnega hrbta, z rahlim, vendar razločnim stopom. Smrček, ustne in oči so črno obrobljene. Značilen videz se doseže s popolnim ravnotežjem in kombinacijo čela in gobca, z obliko, barvo in položajem oči ter pravilno nastavitvijo in držo uhljev.

Oči: Srednje velikosti, nastavljene poševno, mandljaste oblike, temno rjave razen pri blue merle, kjer je lahko eno ali obe očesi modro ali z modrimi lisami.

Uhlja: Majhna in sorazmerno široka ob korenu, nastavljena precej skupaj na vrhu lobanje. V mirovanju, sta uhlja položena nazaj, ko pa je pes pozoren, morata biti dvignjena, in nošena prepognjeno s konicama, ki padata naprej.

Gobec: Čeljusti ravne, snažne, močne, z dobro razvito spodnjo čeljustjo. Ustne tesno prilegajoče. Zobje zdravi, s pravilnim in popolnim škarjastim ugrizom, kar pomeni, da zgornji sekalci tesno prekrivajo spodnje in so raščeni pravokotno v čeljust. Popolno zobovje z 42 pravilno razporejenimi zobmi je zelo zaželeno.

Vrat: Mišičast, dobro obokan, primerne dolžine, da lahko nosi glavo ponosno.

Sprednje okončine: Pleča so dobro pomaknjena nazaj. Na vihru ločena samo z vretencem, toda lopatici nagnjeni navzven, da se prilagodita dobro obokanim rebrom. Plečni sklep dobro okoten. Nadlahtnica in lopatica sta približno enake dolžine. Komolec je enako oddaljen tako od tal kot od vihra. Sprednje noge so gledane spredaj ravne, mišičaste in gladke, z močnimi kostmi. Stopali sta močni in gibljivi.

Telo: Nekoliko daljše od oprsja do konca stegna, kot znaša višina, merjena na vihru. Globok prsni koš sega do komolcev. Rebra dobro obokana, ožijo se v spodnji polovici, da dovoljujejo prosto gibanje sprednjih nog in pleč. Hrbet raven, z veličastno krivino preko ledij, križec postopoma pada proti zadnjemu delu.

Zadnje okončine: Stegno široko in mišičasto, stegnenica v kolku pod pravim kotom. Kolenski sklep ima izrazit kot, skočni sklep je jasno omejen, dobro okoten z močnimi kostmi. Stopali sta ravni, ko ju gledamo od zadaj.

Šape: Ovalne, blazinice močne, prsti obokani in tesno skupaj.

Rep: Nizko nasajen; konica sega vsaj do skočnega sklepa; bogato odlakan, z rahlo navzgor zavito konico. Lahko je rahlo dvignjen, ko se pes giblje, vendar nikoli nad hrbtno linijo. Nikoli nakodran.

Hoja/gibanje: Okretna, lahkotna in veličastna, z odrivom zadnjih nog, pokriva kar se da veliko količino tal z najmanjšim naporom. Topotanje, križanje sprednjih nog, pozibavanje ali togo, nepovezano in pozibavajoče gibanje zelo nezaželeno.

Dlaka: Dvojna; zunanja dlaka je dolga, čvrsta in ravna. Podlanka je mehka, kratka in gosta. Okoli vratu in po oprsju zelo bogata, sprednje noge bogato odlakane. Zadnji nogi nad skočnim sklepom obilno odlakani, pod skočnim sklepom dlaka kratka. Po gobcu, licih in čelu je dlaka kratka. Kratkodlaki primerki močno nezaželeni.

Barve:

Soboljeva: svetla ali osenčena, vsi odtenki barv od bledo zlate do temne mahagoni. Volčja in siva nezeželeni.

Trobarvna: intenzivna črna po telesu, zaželene so bogate rjave oznake.

Blue merle: svetla srebrnkasto modra, poškropljena in marmorirana s črnimi madeži. Bogate rjave oznake zaželjene, vendar se odsotnost le-teh ne smatra za napako. Veliki črni madeži, škriljasta ali rjasta barva na zunanji dlaki ali podlanki močno nezaželeni; splošen vtis mora biti moder.

Črno-bela in črno-rjava: prav tako priznani barvi.

Bele oznake se lahko pojavijo (razen pri črno-rjavih) kot lisa na glavi, ovratniku in oprsju, nogah in konici repa. Vse oziroma nekatere bele oznake so zaželene (razen pri črno-rjavih), toda njihova odsotnost se ne kaznuje. Bele lise po telesu so zelo nezaželene.

Višina: Idealna višina merjena od tal do vihra: psi: 37 cm; psice: 35,5 cm. Odstopanja nad ali pod to višino za več kot 2,5 cm zelo nezaželena.

Napake: Vsako odstopanje od zgornjih navedb se mora obravnavati kot napaka in resnost, s katero se le-ta obravnava mora biti v točnem sorazmerju z njeno stopnjo in njenim vplivom na zdravje in blagor psa.

Opomba: Samci morajo imeti dva na videz normalna moda, popolnoma spuščena v mošnjo.

Izvor: Prevod standarda Angleškega kluba za šetlandske ovčarje (The English Shetland Sheepdog Club).